Za negovalce, terapevte, svetovalce
Skrbite za zadovoljitev potreb drugih ljudi iz lastnih ran ali celovitosti?
Kolikokrat se najdemo v vlogi negovalca, skrbnika, povezovalca, terapevta, svetovalca, pomočnika, podpornika, nekoga, ki gleda na zadovoljitev potreb in želja drugih ljudi?
To so lepe vloge, da ne bo pomote. A takrat, kadar je to, da jih igramo, usklajeno, kadar vzgib za dejanja pride iz notranje celovitosti in služenja življenju.
Žal pa velikokrat v tovrstne vloge stopimo, zaradi pomanjkanja nečesa znotraj nas (pozornosti, ljubezni, miru,...) in prav te manjke kompenziramo z navidezno ustrežljivostjo, ki je v resnici menjava blaga, nenapisana pogodba in skrito pričakovanje.
Velikokrat v tovrste vloge stopimo zaradi potrebe po varnosti, ki je prav tako navidezna. Kupujemo in pridobivamo jo tako, da ugodimo drugim, da so z nami zadovoljni, smo jim všeč, se na nas ne jezijo. Tako z zapostavljanjem sebe in svojih potreb kupimo želeni mir, ljubezen, pozornost, bližino, energijo.
Ni skrivnost, da to na dolgi rok ne deluje, da nas izčrpava, v nas ustvarja notranji konflikt, razkol, jezo, zamere, občutek, da za nas ni poskrbljeno, da smo zapuščeni, da za nas ni nikomur mar. Niti nam samim.
Morda je mehanizem deloval, ko smo bili otroci, ker smo bili odvisni od razpoloženja, počutja, milosti, volje svojih skrbnikov. Prav verjetno je, da je tam tudi nastal, da smo lahko preživeli v okoliščinah, ki niso bile vselej popolne. A v odrasli dobi, nam tak mehanizem ne koristi več, temveč nas omejuje. Zato je pomembno, da se ga ozavesti, zaceli in vzpostavi nove usklajene mehanizme delovanja.
Tako lahko v vse prej naštete vloge vstopamo celi in na usklajen način. Ker je to naša vloga za določeno situacijo ali odnos in ne zato, da bi lepili obliže na naše lastne rane. Takrat negovanje, skrb, podpora, postanejo brezpogojni dar in naše polje služenja življenju. Tako je to dobrobit za vse, brez skritih navezanosti. Le delovanje in izpolnjevanje nalog življenja.
